ponedeljek, 25. oktober 2010

Po cimetu diši

Izziv #15 na craftalnici je "Easel čestitka".
Pa sem jo z največjim veseljem združila s svojo prvo božično letos.


 Izrezala, zvila in posenčila sem rjav papir za imitacijo cimeta. 
Daljša palica le-tega drži voščilnico pokonci.
Svečko sem postavila v venček spleten iz senčenih vejic različnih barv.
Za posušene plasti navadnega jabolka, sem izrezljala drobne krogce, 
jih pobarvala z navadnimi barvicami in malo posenčila robove. 
Za naravnejši videz sem jih narahlo pomečkala med prsti. 
 Simbolika za srečo se na to vrsto voščilnic prilepi kar sama. 
Drobne snežinke kličejo po neprimerljivem občutku spokojnosti, 
ki naravo obda ob sneženju.
Mmmm....
Topel pozdravček.






 

sobota, 23. oktober 2010

Kot trava

Želim si, da bi kdaj, kot ti, znala leteti. 
Uravnoteženo in v užitku, kot galeb nad sinjim morjem, 
živahno in radostno, kot sinička v pomladnem drevju 
ter hkrati modro, odločno in s pregledom, kot orel nad življenjem pod njim.


To, da kdaj pod svoja krila ugodno ujamem vetrove mojih zgodb življenja 
in za trenutek ali dva živim izkušnjo (po)leta je prigarano darilo. 
Takrat se razbistri prostrano obzorje in dobim širši pregled 
nad svojim življenjem. In skozi ta pregled vidim, čutim in slišim 
veliko več, kot bi mi včasih sploh ustrezalo in zgodi se, 
da kdaj kakšnemu delu mene še vedno tako močno zapre usta...



Saj veš. Takrat, ko se življenje zazdi, 
kot od morskih valov in neurnih tokov na silo odprta in oropana školjka, si misliš, 
da je dobesedni konec. Da ne boš nikoli več cel. 
Da so se vsi biseri brezciljno porazgubili in kot da si jih zastonj gojil toliko časa, 
tako zaprt sam vase, oz. odprt le tistemu in toliko, kot je tebi ustrezalo. 
In zdi se ti, da boš tako na silo odprt kar omagal od silnih pritiskov.

Nato se ti odprejo oči.
Tiste, za katere včasih pozabiš, da jih imaš.

........In začneš črpati iz svojih lastnih korenin.........
..............
Poženeš kot trava.
Veliko žive vode ob koreninah vam želim.

Hvala za obisk bloga.
Prijazen pozdrav.

petek, 22. oktober 2010

Dan, rojstni dan


Richard Bach, DARILO ZA ROJSTNI DAN

»Nimaš rojstnega dne, kajti vedno si živela; nikoli se nisi rodila in nikoli ne boš umrla. Nisi otrok oseb, ki ju kličeš mati in oče, temveč si njun sopotnik na svetlem potovanju proti razumevanju stvari, ki so.« 
 »Svobodno in srečno leti preko rojstnih dni in skozi večnost in srečala se bova tu in tam, ko si bova zaželela, sredi praznovanja, ki se ne more nikoli končati.«



Naj vas dan, ki prihaja poboža...

petek, 15. oktober 2010

Belo

je izziv #14 izdelava škatlice. 
Odločila sem se za belo. 
No se mi bolj zdi, da se je bela tokrat odločila zame.
In je kar nastala. Čista in preprosta.
Ker včasih je manj res več.
Ne le včasih. 
 Potem je voščilnica nastala kar sama.
Fimo srčke na to temo sem ustvarjala že dolgo nazaj.
Zdelo se mi je prav super, taki začetnici v fimu,
zvaljati fimo klobasico, iz katere sem rezala 
pike poke in deteljice, pa čisto majhne rožice.
To je to, drobne stvari...o njih sem že pisala.


Bela, kot jasnost misli in čistost duha,
rdeča kot življenjska moč
in zelena, kot je zelena narava...

Pripenjam še detajl, za srečo vsem, 
ki prebirate te vrstice.


Hvala za obisk mojega bloga.
 Lepo se imejte, Tanja.




četrtek, 14. oktober 2010

Izbire srca

Spomni se, vedno znova. Izbiraj s srcem. 
Ker... svoje izbire živimo. 
Iz njih so spleteni trenutki našega življenja.

 In če izhajajo iz srca, 
ga povratno tudi podpirajo. 


                                                                      Tanja E.
Najini poti sta se dotaknili v brezčasju, 
kot žitni klasi ob nihanju v vetru.
Dotaknili že zdavnaj nekoč nekje
izza tega časa in prostora.
Čutim to isto sonce, ki naju greje.
Nekaj živi med nama,
nekaj kar poraja življenje in naju povezuje,
kot povezuje kvas moko in vodo v kruh.
Okus dodaja vsak pogled v tvoje oči.
Takrat se srečava duši, ki se imava - radi.

sreda, 13. oktober 2010

Izraz

Na odtis sem enostavno morala zarisati majčkene ustnice, 
pa linijo noska. 
In za mislimi hkrati opazovala nekaj 
svojih lastnih žugajočih očitkov: 
"Pa to se ne dela!!!" 
A da ne?
Pa sem potem ustnice zarisala še enkrat.
Taka (pač) sem.
 Štampiljka je zdaj po moji meri. 
Obraz je dobil izraz. 
In meni je to (čisto) všeč.
Na voščilnici za rojstni dan.
 In še nekaj! 
Ko bom velika, bom imela copic markerje.
Take taprave.
Ima kdo mobi od Božička? 
Direktno številko po možnosti?
Topel pozdravček, tak z vonjem po cimetu 
naj k vam poleti s to objavo...

torek, 12. oktober 2010

Čudež življenja

Trenutki rojstva otroka pojejo sporočilo večnosti. 

Nagovorijo tisto znotraj, kar sploh nisi vedel, da je del tebe.
Nič drugega ne obstaja, kot trenutek hvaležnosti, ki je vseobsegajoč in globok...
Čista radost vzvalovi po žilah in srce poje, kot še nikoli. 

Postaneš začudenost nad čudežem življenja.
In hvaležen.
                                          Voščilnici, ki sem ju prijavila na 2. izziziv Craft-alnice:
                                         
      Neža Maurer
    BREZSKRBNOST
Pritekel si z drobnimi koraki,
mi snel z glave venec brezskrbnosti,
ga vriskaje raztrgal 
in raztrosil cvetje po travi.
Zdaj pobiraš rože
in spletaš venček zase.
Jaz pa ljubkujem tvoje mehke,
nežne rame in zdi se mi,
da božam vetrnice,
ki so cvetele za hišo
moje brezskrbne mladosti.

ponedeljek, 11. oktober 2010

Mehkoba pripadanja


Namesto komentarja k tokratnima poročnima voščilnicama:

                                                                          Lord Byron
 Samota
Razmišljati na skalah tik prepada;
počasi stopati skoz gozdni mrak,
kjer so stvari, ki človek jim ne vlada
in kjer ni hodil še njegov korak;
za čredo divjih koz skoz siv oblak
v neznano plezati po gorski steni;
strmeti v slapa belogrivi trak -
to ni samota - to samo pomeni
pomenkovati se z Naravo v vsej lepoti njeni.



A v hrupu, v gneči gledati, čutiti,
živeti med ljudmi in od spoznanj
utrujen tujec v tujem svetu biti,
brez koga, ki bi bil dom tvojih sanj,
brez koga, ki bi ti bil sreča zanj,
brez koga, ki kot ti ta svet zaznava,
ki bi, ko umreš, smejal se malo manj
kot ves ta svet, ki zdaj te obletava -
to je res biti sam, to je samota prava.

Imejte (se) radi...

nedelja, 10. oktober 2010

Drobne stvari...

Današnja voščilnica je za kuharico ob upokojitvi. Je sicer ne poznam, a zelo verjamem, da je svoje delo opravljala s srcem. Voščilnica je namreč nastajala z lahkoto, ideja se pretopila v papir mehko in brez zatikanj, kot se maslo stopi na topli ponvi. Nekaj podrobnosti je na njej, značilnih za ta poklic. 
In kar nekaj misli se je pletlo znotraj mene ob ustvarjanju teh podrobnosti.

Nekoč sem prebrala zelo srčno misel, žal se avtorja na tem mestu ne spomnim: "Veseli se drobnih stvari, nekoč se boš ozrl in videl boš, da so bile velike..." 
In da ne zamudim življenja, ki se odvija zdaj; kaj je tisto veliko danes?
Hvala.


torek, 5. oktober 2010

Lesk narave

Izziv 13 na craftalnici nosi naslov »Bleščeče«... In hec, jaz sem lahko ustvarjala šele potem, ko sem si to besedo prevedla v »lesketajoče«. Bleščeče me namreč preveč spominja na nek umetni pretirani sij. 
Ki ga je seveda možno brez večjih težav dodajati osebam, dogodkom... Žal tega blišča marsikdaj ne podpira vsebina. Zato ostane le pri bleščanju.

Meni pa je všeč predvsem lesk, ki je kreacija narave same.
Lesk svetlobe v jutranji rosi, 
lesk snežne poljane v sončnem zimskem dnevu,
lesketanje sonca na prostrani morski gladini v julijskem zenitu, 
lesk bisera, ki nastane v školjki, 
lesketajoč pogled otroških oči, ki ga ustvarja čisto zaupanje in radost.
Na voščilnici sem torej želela ujeti lesketajoč odsev lune in zvezd na morski gladini.
Naj vas poboža…

sobota, 2. oktober 2010

Metulj in cvetje

Zakaj metulj? Ker se jemlje na lahko...
Tega si zase kdaj želim tudi jaz.

Cvetje pa zato, ker tako zelo nazorno kaže na proces rasti v naravi.
Cveti točno takrat, ko je čas za to... 
Do takrat pa potrebuje splet pravih pogojev za rast.
Zveni komu znano?

Ploščico iz fimo mase prijavljam na pisan izziv Klavdije Kurent v "svetu njene ustvarjalnosti".
Uporabiti je bilo potrebno 10 barv: svetla turkizno modra, bela, sivorjava, oranžna, rumena, svetlo roza, jabolčno zelena, konkretna pink roza, travnato zelena, svetla mešanica med turkizom ultramarin modro.
Izdelek je lahko v poljubni tehniki, iz poljubnega materiala...Pomembno je bilo le ujeti odtenke barv in  uporabiti vseh 10 barv skupaj na enem izdelku, ki ni večji kot 5 cm x 5 cm.
Prijazen pozdrav, Tanja E.

Namesto uvoda - povabilo

Danes ni dan velikih misli. Je bolj dan dejanj.
Da ustvarim ta blog. Da med vsakodnevnimi (pre)izkušnjami na vrtiljaku življenja lahko izrazim to, kar v resnici želim izraziti. Ne tistih tisoč besed, ki jih dnevno govorim in zapisujem, da gradim obliko tega, kar trenutno živim. Pač pa tisto, kar se rodi iz globokega hrepenenja po polnosti in lepoti življenja ter v dragocenih trenutkih tišine. Tiste tišine, ki je globlja od sebe same, ki me nagovori daleč zadaj za poljem razuma in se širi v vse smeri…
Zato je prva tukaj objavljena voščilnica namenjena meni. Vanjo sem si natisnila meni že vrsto let tako ljubo pesem. Povabilo – Oriah Mountain Dreamer. Če ste jo prebrali, veste zakaj. Remember you.
Z ljubeznijo, Tanja E.

Instead of the introduction - The invitation
Today is not a day for great thoughts, it is just time for taking action.
To creat this blog. To express what I really want to express while experiencing everyday carousel of life. Not the thousands words that I daily speak out or write down to build a form of that what I currently live. But that, what is born from deep longing for beauty and fullness of life and in precious moments of silence. That silence, which is deeper than real depth, which moves me far behind of the mind area and is expanding in all directions…
That is why the first here published card is intended to me. I printed in it a beautifull poem. The invitation – Oriah Mountain Dreamer.
If you have read it, you know why. Remember you.
With love, Tanja.